Navajeni smo misli, da je večer le še en del dneva. Še vedno je nekaj za početi, videti, odgovoriti. In tako pogosto ostane ista svetla luč, ki nas spremlja že od jutra. Vendar se telo zaradi tega ne ustavi. Še naprej “deluje”. In ne razume, da je čas za spremembo ritma.
Poskusi drugače. Slaba svetloba. Namizna svetilka. En senčnik namesto splošne razsvetljave. Svetloba naj bo topla, senca pa mehka. V takšnem okolju se dihanje upočasni. Oči se ne naprezajo. In zdi se, kot da soba sama šepeta: dovolj je.
Tisti, ki prakticirajo večerni somrak, ugotavljajo, da spanec pride naravno. Brez truda. Brez režima. Ker telo razume samo sebe – vse je popolno. Že je noč.
